Maškare (Antena)

100jko: Pozdravljeni! Še malo pa se bodo okoli nas pojavile grozne pošasti, lepe princeske, rumene banane in divji psi. Maškare! Spominjam se, ko sem komaj čakal, da pridem iz šole in grem od hiše do hiše »fehtat« ljudi za bombone in denarce, kot je bilo v navadi. Zbralo se nas je približno 6 otrok, seveda bolj željnih denarja, kot pa sladkarij, saj smo jih imeli kot otroci že vrh glave. Najhujši greh je bil, če nam je kakšna babica namesto 20 sit v vrečko vrgla pomarančo. POMARANČO?! Hjoj, kako so me takšne stvari razjezile. Ponavadi smo ponoči prišli k meni domov in se vsedli na sredino moje sobe. Vsebino vrečk smo stresli na kup ter si vse skrbno in pošteno razdelili. Kako lep občutek je bil, ko sem na koncu dneva prijel ves tisti denar. Počutil sem se tako bogatega kot še nikoli, pa čeprav je bilo v mojih rokah le kakšnih 700 tolarjev. Problem je bil le v tisti pomaranči, ki je vedno ostala. Seveda sem bil jaz tisti, ki jo je dobil namesto bombona (ne vem ravno zakaj, ampak tako je pač bilo). Ob pomaranči pa je moja najslabša izkušnja bila tisto leto, ko sem šel zadnjič v maškare.

Zunaj smo bili že kakšni 2 uri, ko je mene stisnilo na wc (pa ne lulat). Bilo je grozno! Od doma sem bil oddaljen le kakšnih 15 minut hoje. Seveda sem tekel in prišel do vhodnih vrat ravno v zadnjih trenutkih, ko sem ugotovil, da so vrata zakljenjena. Ključe sem, pametnjakovič, pustil v nahrbtniku, v katerem smo imeli sladkarije. Grozna izkušnja! Tisto leto sem ostal brez bombonov, brez mojih 700sit in celo brez tiste hudičeve pomaranče. Še zdaj sovražim nune, ker imajo obleko v kateri ni niti enega žepa za ključe.

Sedaj so stvari za maškare malo drugačne. Zdaj se na maškare zbiramo v različnih diskotekah in lokalih. Večina jih tudi tam ni oblečena v maske, saj nočejo »izpadet glupo«. Meni se zdi ravno to glupo, da greš na večer v maskah brez maske in ob tem misliš, da si kul. Nekateri še najdejo neumne izgovore, kao da niso imeli ideje pa ne vem kaj še. Za take imam nasvet. Vrh glave si pobarvajte na belo in bodite mozolj. :D

Dona: Haha, zdaj ste me pa našli! »Tri krofe, tri bobe in košček mesa« ki ponazarjajo meni enega najljubših praznikov še iz otroških dni. Veselje, ko se babica odcepi od peke štrudlja, pite, piškotov ter preskoči na buhtlje, krofe in miške, posipane s sladkorjem. Pust širokih ust, moj praznik!

Pustovanje je vsakoletna priložnost za sprostitev domišljije ter prebuditev skrite ustvarjalnosti.

Je čas, ko se lahko prelevimo iz vsakdanjega človeka v pravljične ali filmske junake, si izberemo drug poklic, se reinkarniramo v zelenjavo ter v like iz moške, oz. ženske fantazije.

Že od malih nog ga obožujem, saj se zelo rada maskiram ter tako vsako leto preverim, kateri poklic ali videz bi mi najbolj pristajal. Pust pomeni super priložnost, da sem malo bolj odštekana, oz. z leti, da sem malo bolj sexy, kot v privatnem življenju. Seksi nuna, prostitutka, Marilyn Monroe, zdravnica, šolarka, s starostjo vedno bolj mikavne ideje, kako fantom zmešati glave.

Verjetno se tako kot jaz, tudi vi vsako leto srečujete s problemom, kaj bi bili za maškare. Da bi celotni pust ustregel vsem idejam, ki se mi porodijo v glavi, bi bilo najboljše, da bi ga raztegnili skozi celi teden, da se ga do konca naužijem. To bi bilo res idealno! A verjetno ne bi bili vsi tako veseli,

saj zadnja leta nekako zaznavam, da je navdušenje nad maskiranjem, med mladostniki, upadlo. Sicer ne vem zakaj, večina jih pravi, da se jim pač ne da. Tudi tradicionalni »od hiše do hiše, od vrat do vrat«-pohod je vsako leto občutno manj obiskovan.

Kakšni so moji predlogi za letošnja tekmovanja za najboljše maske? Predlagam nekaj inovativnega, hkrati čudnega, nevsakdanjega. Ne bodite zopet čarovnica ali Pika Nogavička! Letos poskusite s čudno zelenjavo, s skupinsko masko, sami si izdelajte kostum…

In, če ne že za vedno, bodite vsaj ta dan sproščeni, energični ter pripravljeni na izstop iz vsakdanjih okvirjev!

Antena: Moda

No tukaj je rekla Dona, da me je treba ful skritizirat! Ker sem bedast in smotan, pravzaprav sem samo za ubit. :D

100jko: Umiram. Punca me sili, da z njo gledam realty showe, ki jih vrtijo na TV3. Ena niti malo lušna »wannabe« manekenka se joče, ker so ji postrigli lase, druga se spet smeje, ker je zmagala v nekem tekmovanju in ne vem kaj še vse. To je grozno! Da bi bil jaz sodnik v tovrstnih oddajah, bi bile le-te končane v dveh dneh. Od petnajstih deklet jih je deset tako ali tako grdih, ostale pa bi se morale malo sprehoditi pred menoj v Victorija Secret spodnjem perilu in to bi bilo to. Najbolj pa me nervirajo sodniki oddajah, ki tako bluzijo o modi kot, da so o njej napisali doktorat. Zakaj namesto pametovanja ne povedo resnice: »Draga Suzi in Fičika pred menoj stojita, zato ker sta preprosto grdi, klempavi in tumasti. Srečo imata, ker lahko iz oddaje vržemo le eno. Tako, da draga Suzi spokaj svojo debelo rit in se poberi domov. Kdo te bo pa hotel za manekenko?« Če bi bilo tako, bi jaz dejansko užival v gledanju modnih oddaj.
Pri moškem spolu se mi zdi, da je moda nekaj čisto preprostega. Obstaja pet različnih verzij oblačenja. V prvo spadajo batmani. Batmani so tisti posamezniki, ki ponavadi poslušajo hard rock, metal ali pa še kako drugače poimenovano brezvezno kričanje. Pa saj veste o kom govorim. Vsi tisti v črno zaviti ljudje, ki imajo na prvi pogled na sebi enako količino usnja in bodic kot stripovski junak Batman- metalci. V drugo skupino spadajo emoti. Emoti so vsi tisti, v šahovnico oblečeni, najstniki, ki imajo licenco za rezanje žil. Tretjo skupino sem poimenoval kar ženska moda. Vanjo spadajo modno zgrešeni moški in geji, ki mislijo, da se je kul oblačiti v ženske hlače in preoprijete majčke. V četrto skupino spadajo repo-skejtrčki. Govorim o dveh različnih kulturah, ki imajo enak okus oblačenja. Tako pri hiphoperjih kot pri skejterjih boste našli tiste glavne stvari, ki jih združujejo v isto modno skupino: Široke hlače, predolge majce, puloverji s kapuco in kapa s šiltom tvorijo ta svojevrstni stil oblačenja. Vsi ostali moški spadajo v zadnjo skupino, ki ji pravim šminkerji. Kateri so pa to pa tako ali tako vsi veste.
O modi pa imam še dve vprašanji, ki mi nikoli ne bosta jasni. Zakaj večina modnih oblikovalcev izgleda kot klovni v cirkusu? A velja pregovor: »Kovačeva kobila je vedno bosa«? Druga stvar pa se tiče žensk, in sicer, kdo za vraga vam je povedal, da vas kombinacija tunike in tričetrt pajkic naredi sexy? Naj vam povem, da ne poznam moškega (beri: ki ni gej), ki je rekel, da mu je ta stil všeč. Kako naj nam pa bo, če je pa FUJ!

Dona: Joj, dragi moj 100jko, mislim, da si si z današnjo temo nabral veliko sovražnikov in še več nasprotnikov, ki te prezirajo zaradi ravnokar napisanega. Če te ne bi poznala že kar nekaj časa, bi si tudi jaz mislila, no, nič kaj lepega o tebi. Veliko imam za napisati o modi, a se mi zdi, da bom današnje število znakov porabila zgolj za kritiko tebe.

Sem ženska. In ženske smo tiste, ki četrtino svojega časa preživimo v nakupovalnih centrih, kadar pa nas ni tam, si v našem domačem okolju, pa naj si bo to pijačka s prijateljicami ali šola, natanko ogledamo vsak kos obleke, ki ga imajo ljudje, ki se naključno najdejo pravi čas na pravem mestu. In potem se ob vsej tej masi nakupovalnih mojstric pojaviš ti in rečeš: to je dobro, to ni dobro. Napaka! To je tako, kot bi se pojavila jaz v krogu »moških zadev«, npr. računalnikov in avtomobilov, pa bi rekla: »Ta avtomobil pa sploh ni za vozit, res ne vem zakaj so ga sploh naredili.« In tisti, ki so ga na avto-sejmu ocenili z 10, nimajo pojma. V redu, imaš svoje mnenje, a sem sigurna, da si samo ti tako alergičen na kombinacijo tunika-pajkice.
Druga stvar, ki bi jo rada izpostavila je tvoj pogled na tovrstne oddaje, ki si jih omenjal. Kako lahko sploh trdiš, da sodniki, ki živijo od modnega sveta, nimajo pojma o modi, a jih je večina, če se že norčuješ, v tem poslu tudi do 30 let ali celo več. In ja, napisali so že veliko modnih kritik, obiskali na tisočine modnih revij, in zopet ti, ki si prilezel na svet, ko se za modo niti posebno ne zanimaš, pa naenkrat trdiš, da veš več kot oni? Da ti lahko kritiziraš modo, oni pa ne? Posledica sodnikov, kakršnih bi bil ti, torej takšen, ki bi dekleta vrgel z izbora ker so po tvojem mnenju grda, ter sprejel tista, ki bi bila v Victoria secretu dobra, je takšna kot pri slovenski glasbi. »Sodniki slovenske glasbe,« ki vrtijo samo tisto »enkrat v Victoria secret in konec izbora« povzročajo tako nizke kriterije današnje glasbe na naši sceni. Bravo, zelo vzpodbudno za današnjo modo.
Hkrati pa mislim, da si zgrešil smisel izbora top modelov. V oddaji, kjer izbirajo top modele, se ne išče lepotic, deklet, ki bi zmagale na lepotnih tekmovanjih, temveč dekleta, ki imajo potencial v visoki modi, torej tam, kjer ni lepota glavna, temveč prodajanje oblek, na čim bolj »high« način, s čim bolj profi-fotkami. Če še nisi opazil, večina resnično lepih deklet odpade že na začetku, saj so navajene biti lepe, pa na slikah, na primer, ne znajo prikazati jeze, gnusa, joka… Gre za fotogeničnost, za skladnost gibov, in ko potem vidiš fotografijo Suzi, ko je obdelana, lepih barv, popolne kompozicije- to je tisto, kar išče top model in tisto, kar večina deklet ne bi zmogla, skupaj z mano.
Kup kritik mečem še na tvoje opisovanje moške mode, ki je zopet hudičevo subjektivna, glede na tvoje samo videnje, pa hkrati (spet) nič preverjenega, nič oprijemljivega, nič pametnega. Če tako posplošujemo tisoče skupin v pet večjih, se sprašujem kam spadajo pankerji, hipiji, mogoče kam šteješ sebe? K šminkerjem?
Kakorkoli, tudi oblačenje se v veliko primerih sklada z našimi dejavnostmi, z našimi interesi, z glasbo, z družbo kjer se nahajamo in nenazadnje s počutjem. In slednje je tisto, katero je naš najboljši modni kreator. Če je trenerka, je pa pač trenerka!

Antena: Strahovi...

100jko: Danes sem se zgrudil na kavč z namenom, da napišem tale članek. Kar naenkrat pa priskaklja name ena tistih mikro-kobilic. Brrrr, sem že imel vse dlake pokonci. Te nagnusne živali, ki lezejo, grizjo, šumijo in ne vem kaj vse še delajo. Fuj fuj! Ugotavljam, da sem ena velika pi***ca. Ne maram žuželk, sploh pa tistih velikih hroščev in pajkov. Še enkrat fuj fuj! Tako sem ob misli na vse te grozote začel razmišljati o strahu.
Česa se najbolj bojim? Edine stvari, ki se je iskreno bojim je vrsta tistih ogromnih zelenih kobilic. Tako, da če me vidite poskakovati in vriskati kot kakšnega norca vedite, da je v bližini vsaj ena izmed njih. Že imam kurjo polt! Toda, ko pomislim česar se še resnično bojim, mi na misel pade le ena stvar – NEMOČ. Bojim se kakršnihkoli situacij v katerih imam občutek, da je moja usoda v tujih rokah. Mučenje je ena takšnih stvari. Imam srečo, ker sem se rodil v teh časih, ker če bi bila Slovenija v vojni in bi me zajeli, bi bilo zaslišanje zelo kratko. Verjetno bi jim povedal vse, kar bi jih zanimalo še preden bi uspeli prijeti v roke naprave za mučenje.
Vedno sem se bal kombinacije alkohola in avtomobila. Pomoje si ne bi nikoli odpustil, da bi pod vplivom alkohola naredil nesrečo. Pa tudi, če ne bi bila moja krivda. Še vedno bi se celo življenje spraševal, če bi bilo lahko drugače v primeru, da bi bil trezen.
Vsak dan me je tudi strah, da se bom vsedel na puncino maltežanko. Seveda me je strah tudi trgovin s čevlji, kjer me je kar groza vprašati, če imajo mojo številko. To pa seveda zato, ker se bojim razočaranja, ki sledi v primeru, da prodajalka reče »NE«! Uf, kako me je šele strah koverte na kateri piše »račun za Simobil«. In kako se bojim vsega kar je povezano z očmi… Stokrat raje bi imel grda očala, kot prelepe leče, ker me proces vstavljanja leč hudo straši. Obožujem grozljivke, rad gledam kako si odrežejo glave in ne vem kaj še vse v teh filmih (joj, kako se to grozno sliši) toda, ko pa primejo žlico mi gre samo ena misel po glavi: »Ne žlico v oko, ne žlico v oko!« Najbolj strah pa me je tistega trenutka, ki pride vsak mesec, ko punca reče: »Menzo mam!« Edina stvar, ki mi gre takrat po glavi je: »Le kako me bo ta teden mučila?«
Joj sem jaz en velik strahopetec. :D

Dona: Zadnji omenjen strah pred mojimi »tistimi dnevi« pa je res malo pretiran, se ti ne zdi? :)
Strah je pojem, ki se pojavlja pri vseh ljudeh, le v različnih oblikah in situacijah. Včasih so strahovi majhni, drugič pa se zdijo nepremagljivi. Pa vendar se moramo naučiti živeti z njimi ali, če nam uspe, jih celo premagati.
Tako so se v vrtcu trudili, da se ne bi bali kač in pajkov, pa tudi teme in izmišljenih, hudobnih, risanih junakov, v šoli, da bi se radi učili stvari, ki jih še nikoli nismo videli, da bi se spoprijeli s sovražniki ter jih premagali na modrejši način. In ko smo počasi odrastli, smo se zavedli, da so bili takratni strahovi šele začetek…
Tudi sama sem človek, ki se dnevno sooča s strahovi. Imam kar bujno domišljijo, zato se takrat, ko sem sama, raje s čim zamotim, kot pa, da bi začela razmišljati npr. o grozljivki, ki sem jo slučajno videla na televiziji ali o njej brala v časopisu. Nasploh sem človek, ki se nerad izpostavlja nevarnostim ali adrenalinskim stvarem, da bi našla svoje meje.
Tudi tema mi ni všeč. Ko se zvečer odpravljam spat, se pogosto počutim nelagodno, če spim sama. Nekako pogrešam občutek varnosti, ko vem, da ni v hiši moškega, ki me lahko brani.
Druga stvar, ki se je bojim, je lasten neuspeh, saj sem človek, ki se podzavestno sili, da bi dal od sebe najboljše, kar zmore, in ko enkrat ugotoviš, da ti kljub vsej vloženi energiji ni uspelo ali celo, da vztrajaš nekje, kjer si mislil, da si dober… ta občutek poraza je tisti, ki me največkrat potolče.
Vsakdanja sitnost, ki me dela živčno in tečno, veliko bolj kot kakšna menstruacija, pa so komarji. Ni je stvari, ki bi me bolj spravila s tira, kot male, piskajoče živalice, ki se pojavijo okoli mene tudi sredi ledene zime. Če se bo v celem mestu pojavil tisti čas en komar, potem bo ta 100% pičil mene, potem pa zmrznil. Nekako sem magnet za komarje, in ljudje mi pogosto pravijo, da sem že počasi obsedena z zaščitnimi spreji, saj ena steklenička zdrži le kak mesec ali celo manj.

Kakorkoli že, saj veste kako pravijo: »strah je votel, okrog ga pa nič ni.«

Danes smo vse miss...

No tole je izšlo včeraj. Ugodno Branje...

------------------------------------

Antena: Danes smo vse miss

Doncha: Pozdravljeni bralci, neverjetni lepotci in resnične lepotice!
Le kdo si ne želi biti slaven? Še posebej, če se slava nanaša na vašo lepoto? Seveda, vsako dekle si želi slave na račun svoje lepote. In kako do nje? Tako je, prav ste sklepali: govorim o izborih za miss X kazinoja, za miss Y revije, za miss države, mesta, vasi, zaselka, vina, itd. Izbori, ki jih pri nas kar mrgoli…

Verjetno jih imajo vse države toliko, razlika je le v tem, da je Slovenija velikokrat manjša, zato je številnost le-teh tako občutna. Pa jih recimo v Posavju vseeno vsaj 50 ne poznamo, ki se zgodijo enkrat letno nekje na Gorenjskem ali v Primorju. Dobra stran številnosti izborov za Miss je ta, da imamo dekleta ogromno možnosti, da prodremo na sceno, da se uveljavimo, pa ne samo na modni pisti (vsaj polovica zmagovalk nima potenciala v manekenstvu, če mene vprašate). Če smo le pametne, potem se hitro prelevimo v voditeljice na radiu, televiziji, si izmislimo novo oddajo, postanemo pevke (ne recite, da ne znate peti… računalniki zmorejo čarovnije) ali pa odpremo svojo znamko oblačil. En super primer »multipraktika« je vsekakor Rebeka Dremelj, ki je naredila več kot ogromno s svojega naslova Miss Slovenije. In vsaka ji čast za to, kar je postala iz prodajalke… pa še hišo so ji zgradili.
In kjer je nekaj dobrega, so tudi slabe strani. Slaba stran lepotnih izborov je vsekakor to, da so zaradi množičnosti manj gledani, manj spoštovani, pa tudi ljudje jih gledajo kot stojnice, kjer se prodaja ena in ista roba na vsaki. Včasih se mi zdi, da je tudi izbira preveč subjektivna, pa tudi, da poznanstva igrajo veliko vlogo. Kaj pa vem… nekaj že mora biti slabega na tem, da smo lani ostali brez izbora za Miss Slovenije, ki je bila nekoč ena najpomembnejših prireditev!!!

Kakorkoli, če postanem miss, ne bom denarja darovala revežem, bolnim otrokom, ne bom spremenila sveta, kot so to naredile missice do sedaj. Denar bom uporabila v svoje namene, pa recite, da sem egoistka! Tudi ostale so to naredile za hrbtom njihovih lepih besed.

100jko: Oh te missice! Prva stvar na katero pomislim, je tisti intervju, ki so ga pred kratkim nekje vrteli. Poslušali smo izjave različnih regionalnih missic Slovenije, ki so se borile za miss Nečesa. Izjave: »Zdravo! A mi poveste katero je glavno mesto ZDA?« Pametna kandidatka odgovori: »Ja preprosto, glavno mesto Amerike je Velika Britanija!« Seveda novinarka začudeno ponovi vprašanje, kateremu sledi odgovor: »Aja! London je pravi odgovor!« Da sploh ne govorimo o ostalih, ki so odgovorile: »Miami!« , »Las Vegas« in ostala »mesta« kot je na primer »Hollywood«. Hehe. Vsakič, ko slišim takšne izjave se zahvalim bogu, ker je naredil te ženske lepe, saj se vsi lahko strinjamo, da bi bile v nasprotnem primeru zelo boge. Ravno razmišljam možnosti, da še karkoli napišem o tej temi ne, da bi s tem žalil polovico lepih žensk na svetu, ki poleg lepote premorejo še pamet. :D

Doncha: Tako kot jaz, a ne?

100jko: Ja ob tebi sem pa blažen. Pravzaprav sem trenutno postal zelo žalosten, ker nisem hudičevo lep (beri: Brad Pitt lep). V primeru, da bi bil, bi si poiskal eno staro bogato babnico, jo oženil, in živel z žepnino, ki bi mi jo tetka dajala. A ne dela to ena velika kopica missic? No vsaj tistih v Ameriki? Pri nas uboga dekleta nimajo sreče, ker Slovenija ne premore toliko bogatašev. Medtem, ko že govorimo o bogataših in njihovih lepih (IQ dva manj kot radijator) dekletih. A se ne bi Darwin smejal? Ljudje se razvijamo počasi, postali naj bi vedno bolj pametni in sposobni vsega. Samo kaj, ko je velika večina missic po vsem svetu vzela drugo evolucijonarno pot, kjer hočejo postati roža. Lepa, diši, je vitka, vesela je, ko jo zaliješ z vodo, povrh vsega pa, ko oveni si lahko na hitro nabaviš novo. Mislim, da mi je kr uspelo biti ne žaljiv, a ne?

Pretepanje otrok

Še en neobjavljen prispevek, ki sma ga z Dono napisala za Anteno. Enjoy!

---------------------------------------------------------

Pretepanje otrok

100jko: Lep pozdrav, dragi bralci. Danes bova govorila o pretepanju, vendar ne o takšnem, ki se zgodi pred nočnim lokalom, ko se stepejo pijani študentje brez nekega pravega razloga. Govorila bova o dvobojih, ki se dogajajo tam, kjer naj bi se počutili najbolj varno – doma. Oče mi je vedno govorili: »Veš Marko, ko smo bili mi mladi, so nas v šoli velikokrat udarili, pa ni nihče nič rekel. Še huje pa bi bilo, če bi doma potarnali zaradi tega, saj bi še tam dobili kakšno okoli ušes.« Včasih je bilo pač dovoljeno otroka udariti, če je kaj naredil. Danes? Bog ne daj! Kakšna šola, še starši ne smejo dvigniti roke nad nas! Pa je to dejansko dobro? Ne vem če... Se definitivno strinjam, da v šoli in drugih javnih ustanovah za nasilje prostora ni. Glede tega, da starši ne smejo dvigniti roke nad otroka, pa se najbolj ne strinjam. Ne podpiram zlorabe, da me ne boste narobe razumeli. »Mali! Zagrabil bom pas in ti rit pobarval na rdečo!« Takšne metode »vzgajanja« tudi pri meni ne potegnejo. Seveda pa pride v poštev kakšna zaušnica in kakšne »tri po riti«. A lahko kdo od nas odkrito reče, da si ni nikoli zaslužil kakšni dve ali tri po nagi riti, ko je bil mlajši? Jaz lahko odkrito povem, da sem si jih zaslužil več kot le enkrat, vendar jih »žal« nisem dobil, ker so moji starši eni od tistih, ki ne bi nikoli pretepali svojih otrok, kljub temu, da sem razbil okno, z žogo odstranil stransko ogledalo sosedovega avta, poravnal različne antene, odgovarjal v šoli, obmetaval starega strica z drnusli, da o svojih akrobacijah s kolesom sploh ne govorim... Edina stvar, za katero sem dobil malo nagi riti, je bilo laganje. Prav to je tista stvar zaradi katere bi udaril otroka, ker če česa ne prenesem je to, da mi nekdo laže v oči. Če dobi v šoli enko in ga vprašam, če je že dobil rezultat, da mi slučajno ne reče »Nisem še dobil!«. Naj reče, da je dobil enko in mir. Ne bi ga udaril, kazen pa si je tako sam naložil s tem, da se more dodatno učiti. Dona kaj ti meniš? Bi te bilo treba več ali manj tepsti, ko si bila mala? Definitivno sem mnenja, da bi te morali nalamati ko ...

Dona: 100jko umiri se! Zase lahko trdim, v nasprotju s tabo, da sem bila najbolj priden otrok, kar jih obstaja. Ves čas sem posvečala glasbi, različnim športom in šoli, tako da za bedarije nisem imela časa. Nikoli nisem bila tepena, nikoli nisem bila kaznovana in nikoli nisem bila resnično kregana, na način, da bi se kdo drl na mene. Pri nas so vedno prevladovali pogovori in začuda je zadostovalo. Če se sama postavim v vlogo mamice, pa nisem najbolj prepričana, kako bi se »lotila« svojih otrok. Več kot gledam oddaje s problematičnimi otroci, bolj se pripravljam na to, da otroci le niso samo mili obrazki z lačnimi očkami. Vsekakor bi najprej poskusila s pogovori, z razlagami zakaj nekaj lahko, zakaj nekaj ne. Čeprav si težko predstavljam, kako bi prenesla po desetem ne-ju, kaj bi se potem zgodilo. Verjetno bi se prej odločila za kakšne alternativne kazni, kot pa pretepanje ali »enookolušes«, kot 100jko pravi. Te kazni bi pomenile odnašanje smeti, odvzemanje kakšnih igrač, prepoved računaniških igric, dan brez TV-ja, pa še kaj takšnega bi si izmislila. Če pa slednje ne bi bilo narejeno ali upoštevano... potem pa bi prišli v poštev tudi kakšni udarci. In mislim, da bi v prihodnje zadostovale le alternativne kazni. Tako gre nekako tudi pri vzgajanju moje psičke, ki je na srečo res največji angelček, pa se vseeno kdaj zgodi kakšna zamira med nama. Takrat pa naredi točno tisto, kar ji že 5 let govorim, da ne sme. In zato je tudi kaznovana. Nihče ni tako butast, da bi rinil z glavo skozi zid, po deseti buški, pa naj bodo to otroci, odrasli ali pa živali. Zato mislim (in resnično upam), da bo bila kazenska zaušnica potrebna le enkrat, nato pa se je bodo moji otroci ves čas bali.
Seveda si vsi želimo biti najboljši prijatelji svojih otrok, ampak nikoli ne smemo pozabiti, da je »biti starš« veliko pomembneje in težje... prijateljstvo tako ali tako pride za spoštovanjem, saj vsi otroci nekoč pridemo do iste vloge.

Družina

Tale Antenin prispevek je edini, ki mi dejansko ni bil nekaj prida všeč. :D Bzv sem napisal in sem jezen!

-----------------------------------------------------------

Doncha: Pozdravljene dame, pozdravljeni gospodje, bratje, sestre, mame, očetje, babice, dedki, tete, strici… in še bi lahko naštevala. Današnja tema je, hja, nekoliko bolj zapletena, pa se mi vseeno zdi vredna omembe, če bom problem sploh znala opisati. Govorim o družini, zato torej tako pompozen pozdrav za vse možne družinske člane.

Deklice že od malih nog sanjamo, kako se bomo v beli obleki, v spremstvu ponosnega očeta, sprehodile k oltarju ter izrekle tisti, tako oklicani, usodni »da«, v času sanjarjenja, še nepoznanemu človeku, ter se tako zavezale, da mu bomo v dobrem in slabem, bolezni in zdravju stale ob strani do smrti. Do smrti? Že od prve besede »mama« nas učijo o mamicah in atijih, o srečnih družinicah z nekaj bratci in sestricami. Vse lepo in prav, dokler… v resnici je zelo malo takšnih, popolnih, srečnih družin, ki imajo skupne obroke, ki hodijo na družinska srečanja, v gore, imajo skupne večere, ki jih ne bi pestila kakšna bolezen, ki se ne bi prepirali zaradi programa na televiziji, ki se ne bi pretepali ali, v večini, varali. Do te teme me je pripeljalo to, da sem se že stotič zalotila, ko si rečem »kaj se sekiraš, poročila se boš z enkratnim fantom, imela hišo z velikim vrtom, pridne otroke in dva psa.« Seveda je sama stvar in tema za moja leta še nepomembna, a se že sedaj bojim soočenja z resničnostjo, da so pripovedi o popolni družini le zgodbe, da si celo življenje želim nekaj, kar dejansko skoraj ne obstaja. Ok pretiravam, obstajajo, le da jih lahko iz naše okolice preštejem na prste ene roke. Tudi z mamo sva srečna družinica, kljub temu da oče ne živi z nama, pa vseeno govorim o tisti primarni teoriji, ki nam jo celo življenje ponujajo: oče, mama in otroci. Kaj pa vem, mogoče so pa trenutni zakoni zelo nepremišljeni, človeške duše pa nemirne in si želijo veliko več kot dobijo? Skozi leta podatki kažejo, da se število ločitev povečuje, poroka pa izgublja na pomenu. Mogoče pa bodo poroke le enotedenska muha, ko bo prišel moj čas?!

Kar hočem povedati je to, da je naša vzgoja, da so naša prepričanja čisto drugačna od dejanskega stanja. In kar naenkrat svet ni le puhast oblak brez dežja. Otroke učimo nekaj, kar ne prakticiramo, oz. zelo redko prakticiramo.

Že res, da stvari niso tako zelo črne, kot jih trenutno opisujem, tudi ta točka spoznanja ni tako tragična, a me problem vseeno žuli. Življenje so vzponi in padci, le-te pa nočem, da so moja razočaranja nad idealno sliko družine.

100jko: Joj, spet te globoke teme. Zakaj življenje ne more biti preprosto? Zakaj ne moremo imeti popolne družine s popolnimi starši in še boljšim super bratom in sestro? Odgovor je preprost. Živimo v svetu ekonomije, ki pa pravi, da so človekove potrebe vedno večje od sredstev, ki potešijo te potrebe. Prav zaradi tega razloga težko najdemo družino, ki je resničo srečna. Če ni denarja, je problem v tem, da si ne more družina privoščiti veliko stvari, zato so nezadovoljni. Če smo nabiti z denarjem, so otroci žalostni, ker so starši cel dan v službi. Potem pa najdemo v soseski družino, ki je naravnost popolna in ji ne manjka ničesar. Veliko denarja, na videz srečni otroci, dva avta in majhna vikendica v Portorožu. Oh, kaj vse bi dal, da sem na njihovem mestu. Potem pa izvemo, da je mož skakal čez plot, žena je alkoholik, sin je gej in da je hčerka zanosila s poštarjem. Zakaj se sploh potem poročimo in imamo družino? Ja, ker bi bili potem NESREČNI. Huh, ta začaran krog nesrečnosti me dela depresivnega. Malo zamenjajmo temo. Poroka – v zadnjih letih ugotavljam, da skok v zakonske vode več ni popularen. Zakaj, če pa živita skupaj, imata otroke in psa? Edini razlog, ki ga jaz vidim, je občutek manjše vezanosti. Mogoče sem preveč staromoden. Sem mnenja, da zveza doseže vrhunec s poroko. Ljudje smo postali hudičevo skeptični, ko začnemo mešati denar in ljubezen. Bogati ne zaupajo revnejšim partnerjem, ker ne vejo ali hočejo njih ali njihov denar. Ja, hudič je tale kapitalizem. Seveda so zdaj v modi te predporočne pogodbe, ki naj bi na nek način ustrahovale zakonce. »Če boš varal, ne dobiš nič!« Zakaj za vraga se sploh takšni ljudje poročajo, če jih je že v začetku strah partnerjeve nezvestobe in jim ne zaupajo. Ljudje smo neumni. Ne vemo, kaj bi radi, vemo le, česa nočemo in česa nas je strah. Če bi mene vprašali, bi vsakem človeku, ki se dvakrat poroči in dvakrat loči, bilo potrebno dati prepoved nadalnjega vstopa v zakon. Mogoče bi potem nastajale družine z manj problemi.

Znane osebe

Še en članek... tokrat v prvi izdaji tedenske antene, ki jo lahko od danes naprej berete vsak torek v Dnevniku...

--------------------------------------------------------

100jko: Lep pozdrav stari in novi bralci v novi Anteni. Ker je Antena malce drugačna, bova tudi midva malo spremenila rubrikin izgled. Edina napaka, ki jo ima ta rubrika, pa je, da jo piše tudi Dona. Po pravici ji je slava pisanja za Anteno malo stopila v glavo...

Dona: Seveda! Bogastvo na računu je vedno večje, pa tudi ljudje, ki me prosijo za avtograme, mi grejo že počasi na živce. Tudi moj novi sponzorski Ferrari je...

100jko: Vredu je Dona, umiri se malo. Mogoče vam je že počasi jasno o čem bo govora v današnjem prispevku. O ZVEZDAH in SLAVI! Žal pa so nama iz uredništva sporočili, da ne smeva preveč izpostavljati imen zvezd zaradi možnosti tožb, tako da sva se z Dono odločila, da bova o zvezdnikih govorila čisto hipotetično. Na način: »Kaj bi bilo, če bi takšna oseba dejansko obstajala!«

Predstavljajte si, da obstaja izmišljena oseba z imenom Mirko. Mirko je takšna samooklicana zvezda, ki bi jo mogoče na hipotetičen način lahko prepoznali po super spotu, ki bi bil recimo posnet na nekem praznem rokometnem igrišču. Slovensko javnost bi začel zanimati zaradi tožbe, da mu je svetovno znana pevka Mariah Carey ukradla besedilo. Seveda bi ta naš hipotetičen zvezdnik kasneje to zanikal in trdil, da je vse skupaj bila le pomota. Vem, dragi bralci, težko si je zamisliti, da bi takšne osebe dejansko obstajale. Verjeli ali ne, obstajajo. Žalostno je, da ljudi dejansko zanimajo takšni primerki. Kaj se z njimi dogaja v prostem času, kaj počnejo v postelji, s kom se dobivajo, kaj mislijo o kom in ne vem kaj še vse. A ni to resnično žalostno? Slovenski pevci so se prisiljeni glupirati, da jih slovenska javnost sploh prepozna. Le zakaj se večina kvalitetnih pevcev in skupin odloča za kariere v tujini? Mogoče, ker se nočejo spustiti na nivo, kot naš hipotetični Mirko. O naših medijih pa raje sploh ne začnem. Mirke in podobne osebe dejansko povabijo na Trenje. Pa kaj jim pa je? A se jim je malo prismuknilo? Prismojeni? Pa tudi tisti pametni časopisi, kot je kakšna izmišljena časopisna hiša Nüva, v kateri Mirko in podobni blestijo. Baje, da takšne revije prav kličejo »znane« ljudi in jih prosijo, da lahko napišejo kakšno neumnost. LEPO VAS PROSIM NO!!!

Dona: Pozdrav še z moje strani. Poletje se počasi končuje in ravno samooklicane zvezde so nama stopile na (hipotetičen) žulj ;). 100jku pa je morska sol stopila v glavo, tako da je prav hipotetično prismojen... Šalo na stran, nadaljujmo z našimi »zvezdami«. Kljub vsej tej medijski noriji z netalentiranimi, slave željnimi, ljudmi, smo ravno mi tisti, ki jim omogočamo to, kar si želijo. Smejimo se jim, jih blatimo, po drugi strani pa o njih govorimo, kopujemo revije, na youtube-u pregledujemo njihove videoposnetke. Tako lahko pride na sceno vsak.
Za primer vzemimo izmišljeno, prsato blondinko Barbi in jo poročimo z bogatim podjetnikom, ki nato poskrbi za njene lepotne operacije in za njeno prepoznavnost na slovenski sceni. Revije jo obožujejo, ljudje jih mrzlično berejo in se jim posmehujejo, dekletu pa prepoznavnost raste. In kaj je najhuje, glede na njeno prepoznavnost oceni tudi svoje petje z desetko, mi pa se samo prijemamo za glavo in skimujemo ter na koncu še vedno ne vemo kdo je in kaj počne na sceni. Število podobnih Barbik se povečuje, nivo glasbene scene ter nivo medijev pa po mojem okusu padata.
Tudi kvaliteta same glasbe ter besedila pesmi, ki so bolj moje področje, so poenostavljena ter vsepogosteje dvoumna in bedasta. Zame so pesmi o brizgalnih brizgah, kamasutrah, sočnih breskvicah, sedenju na banani in podobne, počasi že prav primitivne, in res si želim nekoč vprašati vse izvajalce le-teh, ali res mislijo, da so te komadi dobri, so ponosni na njih? Že res, da je današnja publika zelo nekritična ter sprejema vse smeti, pa vseeno... tudi nekih velikih vsot denarja ne dobijo z glasbo... torej, zakaj? Težko verjamem, da so postali glasbeniki, da bodo peli o kravicah in prašičkih.

Sicer ne vem, če se podobne stvari tako množično dogajajo tudi v drugih državah, pa če nas primerjam z Ameriko, se mi zdi, da je tamkajšno iskanje novih pevcev, plesalcev, igralcev veliko strožje ter posledično učinkovitejše. Že iz svojega okolja poznam toliko talentiranih glasbenikov, ki si želijo nekoč uspeti, pa ne na račun izpostavljanja medijem.

»Svinjarija, poimenovana ljudje«

Evo še en članek objavljen v Anteni, ki ni nikoli doživel online stran sveta. Veliko veselja ob branju. Pa komentarev se ne boma branila...

----------------------------------------------------------------

»Svinjarija, poimenovana ljudje«

Doncha: Pozdravljeni, uničevalci našega planeta! Ne zavijajte z očmi, ne lažite si- mi smo tisti, ki bomo ubili ta planet.

100jko: lalala....

Doncha: V zadnjih letih se zelo veliko govori o tem, kako naj bi zmanjšali porabo škodljivih snovi, kako naj varčujemo z denarjem, kako naj prizanesemo Zemlji... Pa pomaga? Mislim, da ne ravno preveč. Že dobro, v nekaterih večjih mestih je velik poudarek na ločevanju smeti na primer, pa to, da naj bi na bližnje lokacije hodili peš, se peljali s kolesom in ne uporabljali avtomobilov za, na primer, borih 30 metrov poti, pozimi naj bi sobo zračili do največ 15 minut, da ne bi radiatorji greli brez pomena, pa to, da naj bi luči ugašali, če jih ne potrebujemo, da ne bi smeli škropiti/gnojiti v bližini rek, itd. Kopica ljudi ima v glavah genialne načrte, kako uporabiti določene stvari v prid Zemlji, a se jih nekako ne lotijo, saj vse skupaj pomeni veliko dela in denarja. Smo kar egoistični, kajne? V naših letih življenja bomo poskrbeli zase, za prihodnje generacije in nasploh planet pa nam je vseeno. Eden izmed zanimivih načrtov, ki sem jih slišala v zadnjem letu je ta, da bi lahko v naši nuklearni toplo vodo, ki jo spuščajo v Savo, uporabili za ogrevanje, energije pa je toliko, da bi lahko ogreli celo mesto! Zakaj tega ne naredijo? Ne vem. Danes potekajo vojne za nafto, jutri bo potekala vojna za vodo… In kar naenkrat ne bo več surovin, ki pomenijo naše življenje. In mi ga še kar uničujemo, pa naj bodo to velike mase izpušnih plinov ali pa le čigumi, ki se bo razgrajal naslednjih 250 let. Da ne omenjam oljnih madežev, ki ubijajo ptice in ribe, ter vrečke, ki jih industrije odvržejo v vodo, zaradi katerih umirajo delfini… Stvari, v katerih ni ene pozitivne stvari, pa se še vedno pojavljajo.
No, kakorkoli, verjetno že mora biti tako, da ko se človeštvo zelo razvije na vseh področjih ter začne razmišljati, da lahko spremeni ali celo zavlada celotni Zemlji, potem le-ta začne kazati svojo moč ter zavirati ljudi z vedno več poplavami, potresi, hurikani, rušilnimi vali. In spet se zavemo, da smo le ljudje, ki bomo pogubili Zemljo. Morda pa je bilo tako tudi v prapraprapreteklosti, da se je planet, po vzdigu neke civilizacije in poseganju vanj, vrnil v stanje prahu, nato pa z velikim pokom zopet postal krogla, ki se iz leta v leto vedno bolj segreva, in nato bo čez kakšno tisočletje zopet… Saj veste, Zemljin cikel. In spet bomo na začetku.

100jko: ZzzZzzzZ si končala? Prav obožujem take ljudi, ki se tok sekirajo za našo ogromno zemljico. Vržem papirček bombona na tla in sem že globalni uničevalec Zemlje. Ravno zadnjič sem gledal nek dokumentarec o katastrofalnih posledicah človekovih dejanj na Zemljo. V 40ih letih se je stopilo 40% ledu na Arktiki, vsake ne vem koliko umre ne vem koliko ubogih živalskih vrst, gozd bo v nekaj stoletjih čisto posekan, nafte je samo še za 30 let že zadnjih 40 let in ne vem kakšna še statistika. Sem eden od tistih ljudi, ki se ne more pripraviti, da bi se sekiral o vseh grozotah, ki se dogajajo na svetu. Ne morem. Sej se mi smilijo tisti ubogi lačni črnčki, ki nimajo za jest. Ampak ljudje dragi, kako se lahko pričakuje, da te revne državice nahranijo tako količino ljudi. Seveda tukaj so takoj krivi tisti bogati kapitalisti, ki tem ubogim otrokom ne dajo nič za jest. Prasci a ne!? Kaj pa vi? Si ne bi mogli vzeti od ust par eurčkov? Seveda bi si lahko, samo pač ne damo, ker ga je lepše porabit za kaj čisto xy. Torej zakaj bi tisti bogati kapitalisti dajali revežem? Zakaj bi jim dajali nekaj kar jim ni treba? Jaz vem, da jim ne bi dal. Sam nekoga se mora krivit, ko vidiš ubogo mamico, ki na glas joka in kriči, da ne more nahranit vseh svojih otrok. HAHAHA!!! Koliko ljudi v Sloveniji bi lahko nahranil 25 otrok, ki bi jih delal, kot kruh v pečici, enega za drugim. Samo to mi še vedno ni jasno. V Aftiki je ne vem koliko milijonov ljudi, ki so lačni, ki pijejo umazano vodo, ki nimajo doma in ne vem kaj še... Kako hudiča se potem vsako leto poveča število ljudi za ne vem koliko procentov. Hudiča, mogoče je dobro, ker je Slovenija v recesiji. Ker, če smo revni očitno raje šopamo otroke, kot če smo pri denarju... Groza.
Glede vseh teh ledenikov, ki se topije in ne vem kaj še vse. A ni bila, v ledeni dobi, Evropa pokrita z ledom in ledeniki? A smo te ledenike tudi mi stopili? Hudičevi neandertalci in homosapiensi tistega časa, ki so nam ledenike stopili. Daleč od tega, da smo ljudje nedolžni, ampak hudiča, vsega pa spet nismo krivi. Tudi dinozavri so izumrli, pa niso nič preveč packali in onesnaževali Zemljo. Dejstvo je, da situacija že ni tako huda kot si vsi predstavljamo. Dokler ne bo pri nas neke res hude krize se ljudje ne bomo sekirali za vse grozote, ki jih počnemo našem ubogem planetu. Torej uživajmo dokler lahko...

Lets talk about guns...

No tukaj je še zadnji članek napisan v Anteni kot je zdaj. Zdaj imama z Dono, do 25. agusta dopust. Wihaaaa. Po 25. pa Antena postane tedenska priloga dnevniku. Tak, da boste deleženi 1x več pametnih objav in debat mene in Done...

----------------------------------------------------------
OROŽJE

Doncha: Pozdravljeni, dragi bralci. Živimo v svetu, kjer se vsako sekundo pripeti kakšna nezgoda, nekdo nekoga napade, nekdo izvrši teroristični napad, vsake tri sekunde se zgodi na svetu eden izmed ropov itd. In mi se počutimo varne?

Če bi vas vprašala, kaj se dogaja po svetu, mi sigurno ne bi odgovorili, da se vsakih nekaj sekund rodi nov otrok, da imamo toliko in toliko srečnih družin, da je toliko in toliko parov na romantični večerji, ali da je letos 609543 ljudi odšlo s prijatelji taborit za nekaj dni… Povedali bi mi, da vsake 3,6 sekunde ugasne ena človeška duša, da se vsake pet minut zaleti 10 avtomobilov, da se na dan skrega vsaj 5000 parov. Svet, katerega asociacija nanese na negativnosti, ki so po večini edine, ki nas soočijo z oddaljeno Indijo, Avstralijo, Afriko. In po vseh teh podatkih se počutimo varne?
Tako sva se s 100jkom začela spraševati glede proste prodaje orožja in posledic, ki jih to prinese. Ženske se verjetno pogosteje počutimo ogrožene, zato jih ni malo, ki v torbicah nosijo solzilce ali se udeležujejo tečaja samoobrambe. Sicer si ne predstavljam, kako je živeti v kakšnem velemestu, kjer se vsake tri minute zgodi kakšen rop, posilstvo ali drugačen napad, zato tudi ne morem presoditi, kakšna je stopnja občutka ogroženosti. Zagotovo pa se ni prijetno zvečer vračati po prazni ulici sam domov. Torej, orožje: da ali ne? Osebno sem bolj za NE. Namreč obstaja še mnogo drugih tehnik, s katerimi se je »na varnejši« način možno ubraniti nepridipravu. »Na varnejši« pravim zato, ker ste verjetno že v kakšnem filmu ali pa kje drugje videli povprečno žensko streljati. To pa gre nekako tako: Pištolo potegneš iz torbice, jo po možnosti prav obrneš, poiščeš petelina, zapreš oči, pritisneš ter upaš, da naprava vsebuje metek. Kakšne so možnosti, da ne boš zadel človeka, ki se sprehaja nekje v ozadju ali v najhujšem primeru sam sebe? No, sicer je bil to res najbolj skrajni primer od najskrajnejših, pa vseeno. Kljub temu, da bi človeka, ki te napade, ubila v samoobrambi, se mi zdi, da se nekako še dolgo ne bi mogla znebiti grenkega občutka, da sem dejansko nekoga ubila. Sicer bi mi pištola verjetno dajala občutek varnosti, a bi me hkrati plašilo dejstvo, da imaš z njo lahko tudi probleme. Če ne drugega, si v ulici takoj eden izmed osumljencev, ko najdejo ustreljenega soseda. In, ko bi na koncu leta potegnili črto glede umorjenih ljudi, bi ob prosti prodaji orožja lahko ugotovili, da je graf le-tega strmo narastel. Prodajalci že ne bi gledali ali orožje prodajajo nemočni ženski ali neusmiljenemu ubijalcu. In ko samoobramba ne bi pomenila več pritisniti petelina, ko se nekdo vrže nate, temveč bi postala izgovor… potem bi bili zopet tam: kje je pravica, kaj resnica. Je umrl nedolžen človek ali le mladostnik, ki je za svojo mamo, pri sosedi hotel ukrasti, za 20eurov vrednega, vrtnega palčka.

100jko: »Ko bom velik, bom imel pištolo!« Ste gledali kdaj kak film v katerem se je zgodila grozna nesreča ali kakšna naravna katastrofa? Seveda ste. Ljudje razbijajo avte, ropajo trgovine, drug drugem odpirajo lobanje in še mnoge grozne stvari. Prav tako se v vsakem takem filmu pojavi kakšna čisto nemočna družinica, ki poskuša preživeti. Ponavadi je že mož mrtev, ker je svoje zadnje moči zapravil zato, da je rešil družino. No ja. Če bi imel doma kakšen AK-47 ali pa vsaj kako pištolco bi bil mogoče še živ. Se ne strinjate? Še en primer. Družina spi na drugem nadstropju svoje prelepe hišice z belo ograjo. Tresk tresk! Nekaj zaropota. Mož se zbudi in zagrabi tisti ameriški bat ter pogumno odhiti po stopnicah dol. Tam seveda zaloti dva v črno oblečena roparja,ki kradeta nakit njegove žene. Mož bo najverjetneje skočil izza vogala in z groznim glasom grozil nepridiparavoma naj odideta. V večini primerov bi se lopova hitro pobrala. Toda obstaja šansa, da bi se odločila spopasti z možem. Ker sta dva, bi bila verjetno močnejša (saj ni vsak moški HULK) in bi tako premagala ubogega moškega. A ne bi bilo lepše v takem primeru spet imeti majhno pištolico? Mislite, da bi ropar brez pištole poskusil kaj? Dvomim. Toda kaj, če bi tudi roparja bila oborožena? Kaj potem? Ja ne vem, nisem Dani (iz Danijevih zvezd), da bi znal napovedat prihodnost, vem le, da bi bil vsekakor v boljši pogajalski poziciji s pištolo v roki. A se ne strinjate? Kljub tem, da bi imel pištolo pa sem proti temu, da bi bila prodaja orožja v Sloveniji zakonita. Moramo si priznati Slovenci in orožje nismo preveč kompatibilni. Vsake toliko slišimo, da kakšen lovec slučajno ustreli svojega brata lovca (seveda so vsi lovci podobni jelenom) ali pa kako kakšen deček, ki je vstelil prijatelja z očetovo pištolo. Da o zračnih puškah sploh ne govorim. Poznam kakšnih 5 ljudi, ki je ustrelilo sebe ali koga drugega. Sploh pa zdaj, ko mladostniki in mladi odrasli nimamo več izkušenj rokovanja z orožjem. Včasih so nas naučili česa v vojski, zdaj je še ta neobvezna. Prav zaradi zgoraj naštetih razlogov bi jaz imel svojo pištolo spravljeno v sefu, katerega koda bi bila znana samo meni. Priznam, da se ne bi počutil varno v hiši, kjer bi ženska imela dostop do orožja. A si predstavljate, da jo razjezite in ta znori (kot samo ženske znajo)? Vedno bom imel raje krožnike in vaze, ki letijo proti meni, kot pa metke. Lep pozdrav in ne ustrelite nikogar.

Jaz nimam nič proti...

100jko: Pozdrav! Danes sem se odločil, da bova z Dono pisala o diskriminaciji in rasizmu. Ugotavljam, da sem slab človek glede tega. Vsaj mislim, da sem! Na televiziji vidim ljudi, ki odkrito sovražijo črnce in Bosance, pretepajo geje, prezirajo Rome in ne vem kaj še vse. Nisem tak. Samo kdaj pa kdaj se vprašam, če ni to, kar jaz delam huje. Na primer, da me kdo vpraša, kakšno je moje mnenje o gejih. Ja kakšno pa naj bi bilo? Saj so tudi oni ljudje in imajo pravico, da delajo kar zaželijo. Vendar priznam pa tudi, da jih nimam rad v bližini, saj mi njihovo objemanje in poljubljanje ni všeč, prav tako ne vem, če bi lahko bil dober prijatel s kakšnim izmed njih. A se vi nikoli ne naježite, ko vidite tiste prave geje? Gibljejo se kot ženske, govorijo kot ženske in obnašajo se kot ženske… Nekateri geji celo hodijo na ženski wc! Groza. Zakaj sem tak? Ne vem. Mogoče zato, ker mi je gejevstvo nekaj popolnoma nenaravnega in čisto zgrešenega z logiko. Kaj bi Darwin rekel na to? Ljudje se razvijajo tako, da ljubijo napačen spol. Hjoj, sem že cel naježen!
Menjajmo temo. Črnci. Velikokrat se vprašam, čemu takšna diskriminacija proti njim že od nekdaj? Jaz osebno nimam nič proti črnski rasi, saj so konec koncev kot mi, le da imajo temnejšo polt, malo višje lahko skočijo in njihove ženske imajo malo večje riti kot belke. Hehehe. Stereotipe na stran. A je kdo izmed nas takšen, da čisto ignorira črnca, ko gre mimo? Jaz osebno se težko pripravim do tega, da ne bi vsaki dve sekundi pogledal, kaj možakar dela. Je isto hrano, sedi enako kot mi, celo govori isto kot mi. Hja, kaj potem vleče moje oko nanj? Radovednost? Veliko ljudi sem vprašal, kaj imajo proti črncem, pa vsi rečejo »nič, nič!« Aja potem, če bi ti sin pripeljal domov črno ženo bi bilo vse v redu?! »Ah kjeeee. Ne nikoli. Črnke mi pa ne bo domov pripeljal. Naj si najde belko!« A je to diskriminacija!? Tak človek ne more trditi, da nima nič proti črncem. A bi se je sramovali? Zakaj, če nimamo nič proti črncem? Tega ne razumem. Zakaj smo ljudje takšni? Imamo genetsko prirojeno napako, da ne maramo vse kar ni v naši množici normalnih stvari? Kako rešiti zadevo? Ne vem. In očitno nisem edini, ki ne ve. Ker problem obstaja že dolgo in verjetno še nekaj časa ne bo rešen...

Doncha: Naj si še tako lažemo in prikrivamo, a diskriminacije kljub vsem bojem še vedno obstajajo. Mogoče ne več na papirju, a v naših glavah še vedno. Ta drugačnost, ki so jo zapovedali že v zgodovini, ki se je zakoreninila tako globoko, da je še danes ne moremo dokončno odpraviti. Osebno že od prvih let, ko sem nekako ugotovila, da smo ljudje različni ter, da moj kraj ni ravno središče sveta, sem zagovarjala drugačnost. Tako sem bila vzgojena, tako sta rekla moja starša, to so promovirali moja šola ter mediji, ki so kar velik vpliv zadali mojemu otroštvu. In seveda, tako mislim tudi danes. Pa naj se ta drugačnost vidi v barvi kože, v nenavadnih oblačilih, mišljenju ali pa veri. Je pa resnica, kot je že 100jko povedal, da so te »drugačni« ljudje zelo zanimivi. Tu seveda ne gre za diskriminacijo. Pri meni gre namreč za osebno zanimanje za druge kulture, subkulture, navade, mišljenje. V bližini kakšnega npr. muslimana, črnca, geja, si ne morem pomagati, da ga ne bi opazovala ter izvedela kaj več o tem. Kakor pa sem ugotovila, so črnci zadnje čase deležni kar velikega poželenja ter sanjarjenja pri belkah. Spomnim se, da smo s prijateljicami tudi same, v kakšnem 7. razredu sanjarile o tem, da bi se poročile s črncem ter imele male mulatke, s temnimi očmi ter skodranimi lasmi. Verjetno gre prej za nekakšno željo po drugačnosti, kot za resnične želje. Že to, da veliko moških sanja o tem, da bi radi sexali s črnko, se mi včasih zdi smešno. Kako bi se pa temu reklo? Radi bi sexali z nekom, ki je drugačen? Torej, le opazimo razlike ter živimo z njimi, si jih želimo preizkusiti. Torej, se jih zelo zavedamo! V Ameriki je verjetno čisto normalno, da je kateri od partnerjev črn, medtem ko v Sloveniji… Ne vem. Verjetno me ne bi pri takšni odločitvi čudno gledala le starša, temveč tudi polovica Slovenije. Popolnoma nepremišljena in s strani belcev idiotska stvar. Ljudje smo polni predsodkov. Gre za popolnoma podobno stvar, kot pri našem sporu s Hrvati. Pardon, o sporu med politiki Slovenije in Hrvaške. O ljudeh, ki so uspeli prepričati delež svojega prebivalstva, da je sosednja država kradljivka, da se moramo sovražiti. Če me vprašate, to pomeni le vojno in sovraštvo in ne pravice ter medsebojne ljubezni. Osebno se mi takšne stvari popoln idiotizem! Kaj konkretno imamo državljani od tega? Nekaj sivih las, sosede, ki nas grdo gledajo, mogoče tudi izgubo mnogih ugodnosti na njihovih tleh. Torej… on je Hrvat, on je na IĆ, torej ga sovraži? Ne!
O gejih sva tako ali tako že govorila, in kolikor se spomnete, sem povedala, da jih imam kar nekaj v svoji bližini. Do njih imajo večje predsodke moški, saj jim je verjetno malo nelagodno v njihovi družbi, pa tudi skupnega jezika nekako ne najdejo. Medtem, ko imamo ženske za razliko geje zelo rade za prijatelje, saj so prave knjige novic, dobri poslušalci, svetovalci o frizurah, oblekah, moških… Pa še nekaj sem ugotovila. Na primer, obstajajo frizerke, ki nekako nočejo, da bi imela stranka lepšo frizuro (saj veste, znana ženska zavidanja), zato so geji kot frizerji veliko bolj predani službi ter se potrudijo do zadnjega lasu, da frizura stoji, kot se šika. Poudarjam: ne govorim o vseh frizerkah in ne podcenjujem le teh, vendar sem že nekajkrat naletela na kaj takega, tako iz pripovedovanja kot iz prve roke. A kljub vsej te ne-diskriminaciji, ki sem jo omenila, pa priznam, da imam veliko predsodkov do Albancev ter se v bližini romov počutim nelagodno. Glede Albancev moram povedati, da jih je večina, vsaj v našem mestu, prav vsiljivih, saj ves čas žvižgajo ter se derejo za mano, kar zna biti zelo nadležno. Po drugi strani pa vsi poznamo »Če ne boš priden, te bomo dali ciganom,« in podobne stavke, s katerimi so nas strašili, ko smo bili mali. Romi, naj bodo civilizirani ali ne, v meni vzbujajo nekakšen odpor. Ne morem si pomagati.
»Drugačni, a enakopravni,« pravijo mediji okoli nas. No, pa bodimo in ne presojajmo po izgledu. Vsaj enkrat naj bomo le ljudje, katerih ovoj ni prioriteta.