04. februar 2010

Pismo v nebesa

Hej dedek!

Upam, da boš prejel to pismo, kjer koli da si. Pišem ti za to, ker se nisem imel priložnost posloviti od tebe. Nisem ti uspel seči v roko in ti reči kako dober dedek si bil. Nikoli nisi rekel ene slabe stvari o meni, nikoli me nisi kregal in me vedno samo v dobro voljo dajal. Ni mi jasno kako si lahko en dan v bunkerju in igraš karte, drugi dan te nam pa en smotan led vzame. Ne morem dojeti. Še žalosten ne uspem biti, ker mi ni čisto jasno kaj se je zgodilo. Ljudje me ustavljajo po ulici in mi govorijo sožalje. Jaz pa brez čustev, brez razumevanja, brez nasmeha, zmeden sem...
Vsak dan, ko je mama prišla domov s še slabšo novico o tvojem stanju sem bil vedno optimističen. Tudi takrat, ko je rekla, da te ne bo več iz bolnice. Ne morem verjeti... Bedno je! Res je bedno vse skupaj.
Kjerkoli si že upam, da se imaš lepo in da bediš nad nami. Tukaj te bom pogrešal. Vedi, da si bil najboljši dedek kar bi si ga lahko zaželel. Rad te imam.

Tvoj Marko



p.s. Pogreb je v soboto, če koga slučajno zanima.

2 komentarja:

MDavor pravi ...

Spomnem se najbolj tega, ko ti je vedno prinesu bombončke, ko sva se igrala Action mani zuni pred blokom. Pol sva se pa basala in kvarila zobe...

100jko pravi ...

Ja nekdo more poskrbet, da majo deca bombone. :D