Doncha: Pozdravljene dame, pozdravljeni gospodje, bratje, sestre, mame, očetje, babice, dedki, tete, strici… in še bi lahko naštevala. Današnja tema je, hja, nekoliko bolj zapletena, pa se mi vseeno zdi vredna omembe, če bom problem sploh znala opisati. Govorim o družini, zato torej tako pompozen pozdrav za vse možne družinske člane.
Deklice že od malih nog sanjamo, kako se bomo v beli obleki, v spremstvu ponosnega očeta, sprehodile k oltarju ter izrekle tisti, tako oklicani, usodni »da«, v času sanjarjenja, še nepoznanemu človeku, ter se tako zavezale, da mu bomo v dobrem in slabem, bolezni in zdravju stale ob strani do smrti. Do smrti? Že od prve besede »mama« nas učijo o mamicah in atijih, o srečnih družinicah z nekaj bratci in sestricami. Vse lepo in prav, dokler… v resnici je zelo malo takšnih, popolnih, srečnih družin, ki imajo skupne obroke, ki hodijo na družinska srečanja, v gore, imajo skupne večere, ki jih ne bi pestila kakšna bolezen, ki se ne bi prepirali zaradi programa na televiziji, ki se ne bi pretepali ali, v večini, varali. Do te teme me je pripeljalo to, da sem se že stotič zalotila, ko si rečem »kaj se sekiraš, poročila se boš z enkratnim fantom, imela hišo z velikim vrtom, pridne otroke in dva psa.« Seveda je sama stvar in tema za moja leta še nepomembna, a se že sedaj bojim soočenja z resničnostjo, da so pripovedi o popolni družini le zgodbe, da si celo življenje želim nekaj, kar dejansko skoraj ne obstaja. Ok pretiravam, obstajajo, le da jih lahko iz naše okolice preštejem na prste ene roke. Tudi z mamo sva srečna družinica, kljub temu da oče ne živi z nama, pa vseeno govorim o tisti primarni teoriji, ki nam jo celo življenje ponujajo: oče, mama in otroci. Kaj pa vem, mogoče so pa trenutni zakoni zelo nepremišljeni, človeške duše pa nemirne in si želijo veliko več kot dobijo? Skozi leta podatki kažejo, da se število ločitev povečuje, poroka pa izgublja na pomenu. Mogoče pa bodo poroke le enotedenska muha, ko bo prišel moj čas?!
Kar hočem povedati je to, da je naša vzgoja, da so naša prepričanja čisto drugačna od dejanskega stanja. In kar naenkrat svet ni le puhast oblak brez dežja. Otroke učimo nekaj, kar ne prakticiramo, oz. zelo redko prakticiramo.
Že res, da stvari niso tako zelo črne, kot jih trenutno opisujem, tudi ta točka spoznanja ni tako tragična, a me problem vseeno žuli. Življenje so vzponi in padci, le-te pa nočem, da so moja razočaranja nad idealno sliko družine.
100jko: Joj, spet te globoke teme. Zakaj življenje ne more biti preprosto? Zakaj ne moremo imeti popolne družine s popolnimi starši in še boljšim super bratom in sestro? Odgovor je preprost. Živimo v svetu ekonomije, ki pa pravi, da so človekove potrebe vedno večje od sredstev, ki potešijo te potrebe. Prav zaradi tega razloga težko najdemo družino, ki je resničo srečna. Če ni denarja, je problem v tem, da si ne more družina privoščiti veliko stvari, zato so nezadovoljni. Če smo nabiti z denarjem, so otroci žalostni, ker so starši cel dan v službi. Potem pa najdemo v soseski družino, ki je naravnost popolna in ji ne manjka ničesar. Veliko denarja, na videz srečni otroci, dva avta in majhna vikendica v Portorožu. Oh, kaj vse bi dal, da sem na njihovem mestu. Potem pa izvemo, da je mož skakal čez plot, žena je alkoholik, sin je gej in da je hčerka zanosila s poštarjem. Zakaj se sploh potem poročimo in imamo družino? Ja, ker bi bili potem NESREČNI. Huh, ta začaran krog nesrečnosti me dela depresivnega. Malo zamenjajmo temo. Poroka – v zadnjih letih ugotavljam, da skok v zakonske vode več ni popularen. Zakaj, če pa živita skupaj, imata otroke in psa? Edini razlog, ki ga jaz vidim, je občutek manjše vezanosti. Mogoče sem preveč staromoden. Sem mnenja, da zveza doseže vrhunec s poroko. Ljudje smo postali hudičevo skeptični, ko začnemo mešati denar in ljubezen. Bogati ne zaupajo revnejšim partnerjem, ker ne vejo ali hočejo njih ali njihov denar. Ja, hudič je tale kapitalizem. Seveda so zdaj v modi te predporočne pogodbe, ki naj bi na nek način ustrahovale zakonce. »Če boš varal, ne dobiš nič!« Zakaj za vraga se sploh takšni ljudje poročajo, če jih je že v začetku strah partnerjeve nezvestobe in jim ne zaupajo. Ljudje smo neumni. Ne vemo, kaj bi radi, vemo le, česa nočemo in česa nas je strah. Če bi mene vprašali, bi vsakem človeku, ki se dvakrat poroči in dvakrat loči, bilo potrebno dati prepoved nadalnjega vstopa v zakon. Mogoče bi potem nastajale družine z manj problemi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar