Ena najbolj pametnih stvari, ki...

sem jih naredil je to, da sem v nedeljo 10. junija 2007 začel pisati blog. Mogoče sem ga začel iz najbolj bedastega razloga. Zato ker ga majo vsi drugi. Nekako mi je veselje do branja blogov dal Matija Kolarič, ki na žalost več ne piše bloga. Nekako se mi je zdel, da ma dober humor in da bralcu par trenutkov zanimivega branja. Tako sem se takrat tudi sam hotel potrudit, da moj blog nebi bil kr neki. Hotu sm da je neki posebnega. Tako sem začel s prvo rubriko in tako nadaljeval na videobloganje in zdaj na kao produciranje nekih filmčkov in dalje... ne bom zdej o tem.

Mi je pa zanimivo na trenutke pogledat bloge od njihovega začetka. Kako se je blog začel in kakšen je zdaj. Tako, da se velikokrat vidim kot nek Ivan Cankar. Se spomnite v šoli, ko so nas učil čez kake faze je šou skozi leta - politično kritična, izpovedno itd... No tako se tudi sam včasih počutim, ko preberem svoj blog, prav na smeh mi gre ko preberem svoje prve poste. Jao jao jao.Pa tist občutek, ko da ga pišem že sto let. Je pa zanimivo, do kam me je to pisanje privedlo. Mogoče se moja pismenost ni kaj prida izboljšala, ampak imam občutek, da se je vsaj malo. Postal sem preprosto odvisen, ker me na trenutke prav tišči ker ne vem kaj bi napisal. Dobil sem občutek, da imam obveznost do svojih bralcev. Pa na nek način jo imam. Zdaj so se začela pa dogajati skoraj čudeži. Najprej objave v blogorolo, potem intervju, zdaj sma z Dono dobila svojo rubriko v Anteni in zadnja ter najslajša je nagrada Nokie,ki mi bo dala novo N96. Kr uspešno glede na to, da ne pišem bloga za zaslužek ampak zaradi lastnega veselja. Brez pomote me vse skupaj ne moti.

Kaj je smisel tega posta? Hja niti ne vem. Samo želel sem povedati, da sm zadovoljen ker sem začel pisati blog.

Pa vi? Ste veseli ker ga pišete? IN če ne zakaj ne? Tisti, ki ga ne pišete? Zakaj?


100jko piss out