100jko: Danes sem se zgrudil na kavč z namenom, da napišem tale članek. Kar naenkrat pa priskaklja name ena tistih mikro-kobilic. Brrrr, sem že imel vse dlake pokonci. Te nagnusne živali, ki lezejo, grizjo, šumijo in ne vem kaj vse še delajo. Fuj fuj! Ugotavljam, da sem ena velika pi***ca. Ne maram žuželk, sploh pa tistih velikih hroščev in pajkov. Še enkrat fuj fuj! Tako sem ob misli na vse te grozote začel razmišljati o strahu.
Česa se najbolj bojim? Edine stvari, ki se je iskreno bojim je vrsta tistih ogromnih zelenih kobilic. Tako, da če me vidite poskakovati in vriskati kot kakšnega norca vedite, da je v bližini vsaj ena izmed njih. Že imam kurjo polt! Toda, ko pomislim česar se še resnično bojim, mi na misel pade le ena stvar – NEMOČ. Bojim se kakršnihkoli situacij v katerih imam občutek, da je moja usoda v tujih rokah. Mučenje je ena takšnih stvari. Imam srečo, ker sem se rodil v teh časih, ker če bi bila Slovenija v vojni in bi me zajeli, bi bilo zaslišanje zelo kratko. Verjetno bi jim povedal vse, kar bi jih zanimalo še preden bi uspeli prijeti v roke naprave za mučenje.
Vedno sem se bal kombinacije alkohola in avtomobila. Pomoje si ne bi nikoli odpustil, da bi pod vplivom alkohola naredil nesrečo. Pa tudi, če ne bi bila moja krivda. Še vedno bi se celo življenje spraševal, če bi bilo lahko drugače v primeru, da bi bil trezen.
Vsak dan me je tudi strah, da se bom vsedel na puncino maltežanko. Seveda me je strah tudi trgovin s čevlji, kjer me je kar groza vprašati, če imajo mojo številko. To pa seveda zato, ker se bojim razočaranja, ki sledi v primeru, da prodajalka reče »NE«! Uf, kako me je šele strah koverte na kateri piše »račun za Simobil«. In kako se bojim vsega kar je povezano z očmi… Stokrat raje bi imel grda očala, kot prelepe leče, ker me proces vstavljanja leč hudo straši. Obožujem grozljivke, rad gledam kako si odrežejo glave in ne vem kaj še vse v teh filmih (joj, kako se to grozno sliši) toda, ko pa primejo žlico mi gre samo ena misel po glavi: »Ne žlico v oko, ne žlico v oko!« Najbolj strah pa me je tistega trenutka, ki pride vsak mesec, ko punca reče: »Menzo mam!« Edina stvar, ki mi gre takrat po glavi je: »Le kako me bo ta teden mučila?«
Joj sem jaz en velik strahopetec. :D
Dona: Zadnji omenjen strah pred mojimi »tistimi dnevi« pa je res malo pretiran, se ti ne zdi? :)
Strah je pojem, ki se pojavlja pri vseh ljudeh, le v različnih oblikah in situacijah. Včasih so strahovi majhni, drugič pa se zdijo nepremagljivi. Pa vendar se moramo naučiti živeti z njimi ali, če nam uspe, jih celo premagati.
Tako so se v vrtcu trudili, da se ne bi bali kač in pajkov, pa tudi teme in izmišljenih, hudobnih, risanih junakov, v šoli, da bi se radi učili stvari, ki jih še nikoli nismo videli, da bi se spoprijeli s sovražniki ter jih premagali na modrejši način. In ko smo počasi odrastli, smo se zavedli, da so bili takratni strahovi šele začetek…
Tudi sama sem človek, ki se dnevno sooča s strahovi. Imam kar bujno domišljijo, zato se takrat, ko sem sama, raje s čim zamotim, kot pa, da bi začela razmišljati npr. o grozljivki, ki sem jo slučajno videla na televiziji ali o njej brala v časopisu. Nasploh sem človek, ki se nerad izpostavlja nevarnostim ali adrenalinskim stvarem, da bi našla svoje meje.
Tudi tema mi ni všeč. Ko se zvečer odpravljam spat, se pogosto počutim nelagodno, če spim sama. Nekako pogrešam občutek varnosti, ko vem, da ni v hiši moškega, ki me lahko brani.
Druga stvar, ki se je bojim, je lasten neuspeh, saj sem človek, ki se podzavestno sili, da bi dal od sebe najboljše, kar zmore, in ko enkrat ugotoviš, da ti kljub vsej vloženi energiji ni uspelo ali celo, da vztrajaš nekje, kjer si mislil, da si dober… ta občutek poraza je tisti, ki me največkrat potolče.
Vsakdanja sitnost, ki me dela živčno in tečno, veliko bolj kot kakšna menstruacija, pa so komarji. Ni je stvari, ki bi me bolj spravila s tira, kot male, piskajoče živalice, ki se pojavijo okoli mene tudi sredi ledene zime. Če se bo v celem mestu pojavil tisti čas en komar, potem bo ta 100% pičil mene, potem pa zmrznil. Nekako sem magnet za komarje, in ljudje mi pogosto pravijo, da sem že počasi obsedena z zaščitnimi spreji, saj ena steklenička zdrži le kak mesec ali celo manj.
Kakorkoli že, saj veste kako pravijo: »strah je votel, okrog ga pa nič ni.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar