(71. deu) O svem in vsem: Do tega trenutka...




Ura je 4.30 ko začenjam pisati tale post. V celotnem stanovanju je tišina. Potem pa sem tu jaz. Sedim, vroče mi je, pod nogami mi smrči pes in jaz napol zaspan buljim v tale monitor ter razmišljam. Razmišljam o stvareh, ki so me pripeljale do tega trenutka v času. Razmišljam o vseh odločitvah ter posledicah, ki so me naredile takšnega kot sem zdaj.

Kot otrok nikoli nisem potreboval neke hude družbe ter čustvene navezanosti. Znal sem se znajti sam. No saj pravim čisto povprečen otrok. Risanke, igranje, risanke in spat. V tem času naj bi človek razvijal osebnost glede na dejavnike, ki nanj vplivajo. Toda, ko se primerjam s svojo sestro opažam, da to ni res. Ne vem, če je res toliko drugače vse skupaj samo nekaj tu ni to to. Sestra že pri 7mih letih govori bolj zborno kot jaz (kurčeve sinhronizirane risanke). Potem, ko vidim, da jo vse zanima. Kako se to naredi? Ona bi mizo postavla, ona bi to popravla nikoli ji ni teško it nič iskat. Hja koliko so mi povedali sma si čisto nasprotje. Nikoli me ni zanimalo kako se kaj popravi, samo kdaj bo popravljeno. Kakorkoli, pri 7mih letih sem začel pogumno uporabljati računalnik. Pravijo, da ima vsak svoj svet v katerega se lahko skrije. Jaz nisem bral knjig in si v mislih izoblikoval svoj svet, jaz sem imel računalnik in igrice... hudiča koliko ur sem presedel pred računalnikom.

Pomoje je name najbolj vplival en sklop zadev, ki se jim nisem mogel izognit. Imeti mamo učiteljico, ki te nauči marsikaj o drugih učiteljih in stvareh o šoli je lep plus. Ampak, če imaš na drugi strani fotra, ki svojo žalost in nemoč utaplja v alkoholu zna priti, do problemov. Moj foter je tak teški človek, ko je pijan. Teži in teži. In kaj bo 10letni otrok delu? Se mu bo upru pa odšel? Ne! Sedel bo na tistem kurčevem kavču in ga poslušal kako mu nabija v glavo, da je bedak in da iz njega ne bo nič. Našteje vse kar je narobe s tabo brez, da bi pogledal kaj je narobe z njim. No, leta so minevala. Vsak človek, neglede na situacijo se prilagodi. Tako sem se tudi jaz. Še danes lahko gledam televizijo ne da bi slišal stvari okoli mene, preprosto se znam odklopit. Druga stvar je bila malo drugačna. Kot 13letnik sem bi zelo nizek za svojo starost. Bil sem najnižji v razredu, a po drugi strani najglasnejši. Seveda bom pustil, da mi kdo v šoli kej nabija, kot da nisem imel doma tega več kot dovolj tega. No s tem sem postal velikokrat tarča večjih fantov. Hvala bogu, se je cela sitacija spremenila, ko sem v 8ih mesecih i 148cm prišel na 177 cm in postal najvišji v razredu. Hja noben ni več sikal niti nič. Čudno ne?

Hja potem je pa prišla gimnazija... hmm... mater super leta tam ja... Kaj nej rečem. Večina me pozna iz gimnazije. Ampak, ko pogledam prvi in četri letnik je takšna razlika, da se skoraj ne prepoznam. Huh. Od brejkdensa, ki mi je nabijal samozavest pa do prve "resne" zveze, ki mi je postavla temelje za bodoče zveze. Mogoče sem glede šole resno popustil, ampak šele takrat začneš doživljat in sprejemat stvari okoli sebe drugače. No... razen prvega letnika, ki je biu polom sem vse naredil s trojko. Hvala bogu ker sem inteligenten. Na žalost pa daleč od pametnega. Če bi imel voljo in motivacijo bi lahko gimnazijo naredil z 5 brez kakšnih večjih problemov. Samo kdo ma čas za učenje...

In zdaj sedim tu. Igram online poker (kema me) in pišem tale post. Razmišljam, če bi ga objavil, ker nočem, da bi me kdo drugače sprejemal. MAh. Nisem pisal cele stvari brez veze. Mogoče ga bo celo kdo prebral. Pa tudi, če ga ne. Tale post je zame. Lahko noč...


100jko piss out
thumbnail
About The Author

Ut dignissim aliquet nibh tristique hendrerit. Donec ullamcorper nulla quis metus vulputate id placerat augue eleifend. Aenean venenatis consectetur orci, sit amet ultricies magna sagittis vel. Nulla non diam nisi, ut ultrices massa. Pellentesque sed nisl metus. Praesent a mi vel ante molestie venenatis.

5 komentarjev