No to je ta intervjujček:

Intervju Simon R.

Fotografije Marta. L.

100jko

Marko Stojanovič – 100jko – je mlad in iskren bloger iz Brežic, torej iz tistega roba Štajerske, ki meji na Dolenjsko. Njegovi hobiji – video, poker, breakdance, paintball in še kaj – zagotavljajo, da mu nikoli ne bo dolgčas. In tudi bralcem njegovega bloga zagotovo ni, saj brez kakšnih posebnih zadržkov kakšno 'pihne'.

Stojko, kaj ti v življenju sploh počneš?

Jaz počnem … Trenutno se šolam, učim se, blogam, hodim ven, hodim ven, hodim ven. (smeh)

Kaj od tega ti je prioritetno?

Trenutno je prioriteta faks, če ga že plačujem. Dva tisoč evrov ni ravno malo – a ob tem bi rad užival, seveda.

Študiraš ob delu? Verjetno dandanes za 20-letnika ni enostavno zbrati dva jurja za faks?

Imam srečo, da sta babica in mama že davno ustanovili sklad za 100jkota in nalagali po petdeset evrov. Za to sem jima hvaležen. Ampak – zdaj si moram najti še šiht, da si bom lahko plačeval stanovanje in stroške.

Redno se pa nisi mogel vpisati?

Imel sem drugi rok mature in bilo je polno, sicer bi se.

Kaj sploh študiraš?

Varnostne vede.

Si to hotel že takoj ali si najprej izbral kaj drugega?

Sprva sem želel študirati angleščino v Maribor, pa sem prvi rok zaribal, na drugem pa me je minilo, ker so program tako spremenili, da je vključeval veliko slovenščine – ta pa mi ne diši najbolj. Potem pa sem se odločil, da doštudiram nekaj, kar bi lahko bilo koristno za pridobitev državne službe, če bi jo kdaj rabil.

Kaj boš pol – diplomiran varnostnik?

Pravzaprav univerzitetni … Lahko postaneš inšpektor, detektiv in podobne reči. Lahko bi delal tudi v policiji. A policija me ni nikoli veselila. No, če bi šel v državno službo, bi lahko s to izobrazbo počel marsikaj. No, najbolj si želim odpreti lokal. A za to je potrebnega veliko denarja. Če mi ne uspe – Policija bo vedno rabila kadre, ali pa vojska.

Sanjaš o lokalu?

Pravzaprav ja. A sem glede tega realist – denar pri tem ni nepomemben.

Bi imel lokal v Ljubljani ali Brežicah?

Brežice so mesto lokalov. Tukaj, ob Celovški, sploh ni nič lokalov – v Brežicah pa je lokal zraven lokala. Zato smo s kolegi tukaj kar debelo pogledali, ker nismo imeli kam iti na pijačo. No, zadnjič sva s kolegom kar debelo pogledala – pivo je nekje stalo dva evra in sedemdeset! Za ta denar bi lahko že kaj jedla … No, je pa bilo v tistem baru veliko lepih žensk!

Uuuu, bo sedaj tvoja punca, blogerka Dona, ljubosumna?

Neeee. Če kaj, potem ni ljubosumna.

Brali smo tvoj zapis, kjer si med drugim napisal nekaj želja za življenje, med katerimi je tudi seks v troje in še nekaj 'zanimivih' postavk. Nasploh z dekletom oba blogata na povsem drugačen način. Kako se torej sicer ujameta?

Čisto kontra sva. Ona je proti meni prebrala za knjižnico knjig – jaz pa nikoli nisem bral. Pri njej se vidi po pisanju, da je načitana. Jaz pa pač stvari povem na prvo žogo in po svoje. Saj se vidi, kaj hočem povedati. Ene dvakrat sem napisal poetično objavo, izmišljal sem si metafore in podobno … Probam biti direkten.

Ona je diskretna, ti pa ful odprt in rad zabavaš in zafrkavaš?

Ja, taka je že moja družba. Mi se zafrkavamo, ne glede na to, kdo je od kod. Vsak ima nekaj, zaradi česar ga lahko hecamo. Ona pa je take sorte, da noče, da bi se kaj o njej govorilo. V marsičem sva si različna, a če mene vprašate – sva zelo kompatibilna.

Kako si začel pisati blog?

Klikal sem in bral bloge prijateljev, ki so bili ful dobri. Potem sem pred dvema letoma delal v Čateških toplicah, v recepciji hotela, in ponoči mi je bilo dolgčas. Imeli smo računalnik, na katerem je delovala samo domača stran hotela – sedel sem vso noč in tipkal IP-je, enega po enega, da sem našel pravega, ki je bil odklenjen. Potem sem pa začel pisati. Ko sem napisal prvo objavo, kar dolgo, sem jo gledal, jo izbrisal in napisal nekaj krajšega. Vedno so me motile objave o tem, kaj kdo dela čez dan in podobno, tisto dolgočasno pisanje mi ni všeč. Jaz sem hotel bolj kreativne zapise. Zato imam tudi ločene rubrike na blogu – ena je za filmčke, ena je za vse, kar mi pade na pamet, ena je dnevniška.

Ti kdaj kdo napiše na blog, da si trčen?

Ja, taki se vedno najdejo. Že Dona ima nekaj takih bralcev, pa ne piše nič takega. Meni seveda napišejo, da sem glup, a kregati se mi ne da. Neumno se mi zdi, da izkoriščajo anonimnost.

Nekoč smo se zelo skregali, ko sem zapisal nekaj glede tistih, ki so umrli na Savi, pri hidroelektrarni. Sem pač napisal, da so sami krivi in da bi se to lahko zgodilo vsakemu in bi vse druge obsojali. Ti pa so imeli med seboj tudi izobražene, ki bi morali vedeti, kaj počnejo. Javila se je punca, ki je bila nečakinja enega od umrlih – in tako se je razvila debata. A to ni bilo anonimno …

Sam živim tako, da pač ne jamram. Če se mi nekaj zgodi, sem očitno sam bil tumast, da se mi je to zgodilo.

Kaj je največja pizdarija, ki se ti je zgodila v lajfu?

Imeli smo turnir v paintballu, bili smo organizatorji, na Bizeljskem, ravno v času jurjevanja. Zjutraj smo pojedli omleto in ob enajstih smo bili že takooo pijani. Kolega me je pripeljal domov, a nisem šel gor, ker so bili starši še pokonci – usedel sem se in zaspal pred blokom. In potem me je našla prijateljica mojih staršev … in so me odnesli gor. Najbolj glupa reč je bila verjetno pa to, da sem padel v prvem letniku gimnazije. Osnovno šolo sem izdeloval z lahkoto s štiricami in peticami, potem pa se je bilo treba učiti … Popravci so se kar hitro nabrali.

Sicer pa delam toliko glupih reči.

Ukvarjaš se s paintballom?

Ja, sprva amatersko, streljali smo se po hosti v organizaciji bajkerjev iz društva Muha. Potem pa smo postali dobri in sedaj tekmujemo pri nas in v tujini. Seveda to prinese vedno dražje markerje in podobno …

Marker?

Ja, to je tisto, s čimer streljaš barvne kroglice. Ti najdražji stanejo tudi po dva tisoč evrov, kupimo seveda kakšno leto stare, ki so bistveno cenejši.

Kako se primerjata paintball in airsoft?

Zelo. Paintball je proti vojaški doktrini. Recimo – ne smeš reči puška, pač pa marker. In ni rdečih kroglic, ker bi preveč spominjale na kri. In tudi zaščite je pri paintballu več. Airsoft je pa zelo podoben vojaškim akcijam, ja.

S prijateljem sta odprla video blog Offline?

Ja, veseli me snemanje filmčkov. A tam objavljamo samo lastne posnetke, lastne poskuse, ne povezujemo youtuba. Zdaj si želim nabaviti kamero, ki bi snemala več kot 30 sličic na sekundo, da bi lahko uporabljal tehniko slow motion in podobno.

Ob branju tvojega bloga smo mislili, da že delaš v kakšni video produkcijski ekipi?

Ja, to je moj namen. Poklicati moram na VPK ali še kam in se dogovoriti o možnostih. Na VPK snemanju smo sicer že bili, nastopali smo s paintball družbo – tekmovali smo v oddaji Družinski dvoboji. Štirikrat smo zmagali – zaslužili smo nekaj denarja in nekaj nagrad – bone za igralnico in za hrano v restavraciji. Potem nas je šlo deset tja in zelo smo se trudili, da bi zapravili za 600 evrov nagrade – vse živo smo poskusili, pa kar ni šlo. No, alkohola pa nam niso smeli dati na bone …

Katere bloge bereš? Bereš recimo Jonasa?

Berem bloge prijateljev, seveda. Jonas pa … nekako se mi je zameril s tistimi testi razne opreme, zdelo se mi je, da je morda skomercializiral blog.

Hmm, verjetno pa on ne rabi prodati svojega bloga za nekaj tehničnih igračk, saj zagotovo dovolj zasluži z igranjem pokra?

Ja, to vem. Tudi jaz že sedem let igram poker. Sem tudi Jonasa že videl igrati. Igram Hold' Em, Jonas igra Limit.

Kako si pa s tem začel pri tako mladih letih?

V Brežicah je veliko lokalov in povsod so bili biljardi in namizni nogometi. V fuzbalu smo sploh bili nadrkani, da smo zmagovali na državnih prvenstvih – med prvimi petimi na turnirju so bile štiri ekipe iz Brežic, ena pa iz avstrijske lige. Nekaj starejših fuzbalerov je začelo igrati poker in povabili so me – prvič sme vložil pet jurjev in šel domov s petintridesetimi. Super je bilo. No, potem se naučiš, kdaj nehati, da ne propadeš. (smeh) Poker igram tudi na internetu in tudi s tem zaslužim – zdaj šparam recimo za novo videokamero.

O čem vse pišeš na blogu?

Pišem res o temah, ki so mi blizu. Politika me ne zanima. Včasih sedem pred računalnik in zelo hitro ugotovim, da s pisanjem ne bo nič. Moja tamala pa veliko več piše o takih rečeh. Priznam, da marsičesa sploh prav ne razumem. (smeh) Tudi, če primerjava njene in moje bralce, so verjetno čisto drugačni.

Na blogu dostikrat pišeš in objavljaš video o kakšnih alko podvigih?

Hja, v bistvu prdijejo vse manj in pogosti so meseci, ko ne pijemo nič. Na seznamu pijač pa jih je tudi že veliko, ki jih ne prenesem več. (smeh) No, kakšni zabavni videoposnetki pa že še nastanejo.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------

Evo ga. Zdej sem postal ZVEZDA in bom od zdaj naprej na vse vas gledal navzdol. Slava mi že stopa v glavo in že vidim, da bojo kmalu sponzori trkali na moja vrata. No al pa ne. Moje mnenje o tem intervjuju je preprosto. Ponosen sem na Simona R. ki je dejansko neki spisal glede vse neumnosti, ki sem jih povedal. Kakorkoli...

100jko piss out